Gverila teater je nastal po pomoti. Vsaj njegovo slovensko poimenovanje. Leta 2004 je Mojca Dimec Bogdanovski k nam prinesla format Keitha Johnstonea, ki se v originalni različici imenuje Gorilla Theatre, v njem pa improvizatorji tekmujejo v režiranju prizorov, ki jih publika lahko nagradi z banano. Režiser z največ bananami postane zmagovalec večera in za nagrado lahko cel teden preživi z gorilo. Ker je šla novica, da se bo delalo nov format, hitro od ust do ust, pri tovrstnem prenašanju informacij pa se ena stvar hitro spremeni v kako drugo, se je pri tem Gorilla Theatre preimenoval v Gverila teater, banane v Zlato Gverila značko, gorila pa v … čast in slavo. In tako se je zbrala skupina ljudi, ki se je bila pripravljena spopasti s tem formatom. Sprva so delovali pod okriljem Fičo baleta in svoje zaledje našli v Tiskarni Ljubljana, nato pa so se leta 2005 prestavili na domači teren slovenske improvizacije – v KUD France Prešeren, kjer so nastajale različne verzije formata – Gverila, Gverila variete, Gverila maestro … V istem letu so nastale Muvioke ali filmske karaoke, tu so si gledalci lahko izbirali filme, v katerih so si vedno želeli igrati. S filma se je prešlo na televizijo. Gverilci so se lotili formata Sitkom in na odrskih deskah uprizarjali televizijske komične nadaljevanke. Televizijski format jim je očitno precej ustrezal, saj so se nazadnje soočili s Telenovelo; najprej z mehiško, nemško in ameriško, kaj hitro so ugotovili, da je pravzaprav vse lahko telenovela, in v ta format spremenili še zgodbe iz Bollywooda, Startreka in sveta superjunakov. Za Zlato Gverila značko so se bojevali mnogi. Da se boj ne bo nehal, so Gverilci rekrutirali podmladek – mladi Gverilci že nekaj časa uspešno nadaljujejo gverilsko impro tradicijo in se pripravljajo na novo petletko.